VERZI, SOŽALJA IN MISLI

V nadaljevanju smo zbrali nekaj verzov in misli, s pomočjo katerih upamo, da vam bo nekoliko lažje izraziti bolečino in sožalje. 

 

1. Končane skupne so poti …
v spominu so ostale,
kot biser dni,
kot sen noči,
čas jih več ne rani …

2. Vsak človek je zase svet,
čuden, svetal in lep
kot zvezda na nebu …
(Tone Pavček)

3. Ko nekoga za vedno izgubiš,
ko odnese s seboj del tebe,
šele takrat se zaveš,
da ga ljubiš bolj kot sebe.

4. Je čas, ki da,
je čas, ki vzame,
pravijo, je čas,
ki celi rane,
in je čas, ki nikdar ne mine,
ko zasanjaš se v spomine.

5. Kogar imaš rad, nikoli ne umre.
Le daleč, daleč je…

6. Odgovorov na vprašanja večna ni,
spomin je tisto, kar živi.

7. Ni smrt tisto kar nas loči
in življenje ni, kar druži nas.
So vezi močnejše,
brez pomena zanje so razdalje, kraj in čas.

8. Tako kot reka v daljavo se zgubi,
odšla si tiho, brez slovesa,
za seboj pustila si spomin
na naša skupna srečna leta.
Le srce in duša ve,
kako boli,
ko več te ni …

9. V vsej nemi bolečini srce še ni dojelo,
da te nebo je vzelo, najdražji(-ja) in edini(-a)!

10. Si kot sonce življenja sijal,
za vse svoje ljubezen razdal,
odslej boš kot zvezda svetleča,
naj ti v nebesih dana bo sreča.
bomo, ker si bil (bila).

11. Srce tvoje več ne bije,
bolečin več ne trpiš,
nam pa žalost srce trga,
solza lije iz oči,
dom je prazen in otožen,
ker te več med nami ni.

12. Spomin je kot pesem, ki v srcih odzvanja,
spomin je kot cvet, ki nenehno poganja,
spomin je svetloba, ki dušo obliva,
spomin je ljubezen, ki v srcih prebiva!

13. Prazen dom je in dvorišče,
naše oko zaman te išče,
solza, žalost in bolečina
te zbudila ni.

Ostala je praznina,
ki hudo boli.

14. Pomlad bo na tvoj vrt prišla
in čakala, da prideš ti,
in sedla bo na rožna tla
in jokala, ker te ni.
(Simon Gregorčič)

15. Srce je omagalo, dih je zastal,
a na njega (njo) spomin bo večno ostal.

16. Življenje sploh ni tisto, kar se zdi,
je le korak na poti k večnosti!

17. Glej zemlja si je vzela, kar je njeno.
A kar ni njeno, nam ne more vzeti.
In to, kar je neskončno dragoceno,
je večno in nikdar ne more umreti.
(Svetlana Makarovič)

18. Zdaj bivaš vrh višave jasne,
kjer ni mraku, kjer ni noči;
Tam sonce sreče ti ne ugasne,
resnice sonce ne stemni.
(Simon Gregorčič)

19. Ne joči več. Obriši solze.
On je že onkraj groze in trpljenja.
Ne moti mu miru – ne joči več.
Najhujše breme, breme je življenja.
(Svetlana Makarovič)

20. Tiho, tiho, mi srce zaspi,
tam pod rušo, tam so tihi sni,
tam je mir, ki tu ga človek išče.
(K. H. Mocha)

21. Življenje niso dnevi,
ki so minili,
temveč dnevi,
ki smo si jih zapomnili.
(Paulenko)

22. Tiho teče našega življenja reka,
tiho teče solza lepega spomina,
umre srce, a ostane bolečina
v srcu dragega in večnega spomina.

23. Bil si skrben in vztrajen
v življenju,
junaški v zadnjem trpljenju.

24. Težko je pozabiti človeka,
ki ti je bil drag,
še težje je izgubiti ga za vedno,
a najtežje je naučiti se živeti brez njega.

25. Res težko je slovo
a v večnosti se zopet snidemo.

26. V šumenju vetra,
slišim tvoj glas.
V šopku cvetja,
vidim obraz.
Senca spomina,
in bolečina,
oboje se v dušo
zajeda …

27. Razum nam pravi,
da je odrešitev.
Srce pa ne razume in boli.

28. Srce je omagalo, dih je zastal,
a na njega (njo) spomin bo večno ostal.

29. Življenje je kot ladja, ki vse bolj se oddaljuje –
ko ni je več, onstran obzorja kdo jo pričakuje.

30. Ne bomo tožili, ker si odšel (odšla).
Hvaležni bomo, ker si bil (bila).